Precej hitro je minil tale čas od mojega prvega javljanja, pa bom, upam, zato zdaj toliko bolj izčrpna. Želim namreč opisati najine (predvsem Dexterjeve in moje) vtise iz razstav, ki sva se jih do sedaj, moram reči, zelo uspešno, udeležila. Dexter je bil kot pri nas redki beli ovčar lepo sprejet, kaj si on o tem misli, pa žal ne vem.

Da je bilo zanj to povsem novo doživetje, ni treba poudarjati, lahko pa povem, da je bilo tudi zame. Morda predvsem zame, saj sem se morala naučiti marsikaj novega. Prva razstava je bila 7.4.2002 v Grosupljem in moram priznati, da sem bila ob koncu precej izmučena. A nisem bila edina. Moj pes Dexter je bil še bolj. Naveličan, da mora sedeti pri miru, ko je vendar toliko kosmatih prijateljev okrog njega, s katerimi bi se lahko igral, on pa kar naprej “sedi”, “poleg”, “stoj” (kar pa seveda ni čisto dojel in se je vedno usedel takrat, ko je bilo najmanj treba). Skoraj vesela sem bila, da si tega posla nisem predstavljala, saj bi drugače mogoče celo ostala doma, kar pa niti ni preveč pametno, saj je Dexter pes, ki si zasluži veliko pozornosti. Bilo bi tudi škoda zame, saj je vsaka “pasja” izkušnja zame dobrodošla in mi pomeni izziv za prihodnje razstave. Naš kuža je dobil oceno “zelo perspektiven”, česar sem bila zelo vesela.

Dexter je že dopolnil starost 9 mesecev, tako, da sva se lahko prijavila na mednarodno razstavo v Portorožu 9.6.2002 in sicer že v naslednjem razredu mladih. Spet nekaj novega, pri razstavljanju pa potrebnega veliko znanja, še sanjalo se mi ni, da toliko.

Najino počutje pa je bilo že nekako bolj umirjeno. Razumem dolgoletne razstavljalce, ko pravijo, da se kališ na razstavah. Tudi vreme je bilo lepo, ne preveč vroče in tudi čakanje na razstavljanje v njegovi skupini ni bilo predolgo. Ja, kondicije mi manjka, ampak trudimo se naprej. Priznam, lepo mi je bilo prebrati pri odhodu iz ringa oceno “prvak mladih”. Bila sva ponosna oba. Vsaj tako se mi je zdelo. Kar nekako bolj živahen je postal. Ampak do popoldneva se je vendarle pokazalo, da moj kosmatinec ne more biti toliko časa na enem mestu, v stalni pripravljenosti.

Za Dexterja pa je bila seveda največja nagrada ob koncu razstave. Privoščil si je kopanje v morju. Tudi to je bila zanj nova izkušnja, saj slane vode še ni okusil. Plavanje v njej pa je bilo nekaj božanskega. Revež kosmati je poln novih izkušenj, slanega in mokrega kožuščka, sladko spal vse do Ljubljane in šele drugo jutro postal spet živahni, nagajivi Dexter. In tako do naslednje razstave.