Zagledala sem psa, ki se mi je prvi trenutek vtisnil v spomin, Beli ovčar. To je postal moj cilj. Dobiti takšnega psa, pa naj me stane kar hoče. Od tistega trenutka ko sem vedela kaj želim, sem se veselila prihoda mojega tako željenega psa. Dexter, kot je ime mojemu belemu ovčarju, je bil pridobljen po napornem potovanju, pred tem pa sva s sinom pregledala vse rejce, društva, ljubiteljev psov, da bi našla takšnega psa pri nas, v Sloveniji. Nikoli si nisem mislila, da bo to tako trd oreh. Dobiti mladička, ki sem si ga tako želela v Sloveniji tudi slučajno ni uspelo. Zato sem poizkusila še v Avstriji in nato v Nemčiji. Tam so ga imeli.

20.10.2001 sva s sinom odpotovala v Nemčijo, točneje v Lützelbach. Pot je bila dolga in naporna. Ko sva zagledala tisto belo, kosmato štručko, ki nama je bila namenjena, sva pozabila na vse. Na pot, čakanje, ko se je pes skotil in je bil dovolj velik, da sva ga lahko vzela, prav tako pa se nisva več obremenjevala s potjo nazaj. To je bilo nekaj najlepšega. Bilo je dogodivščin kar nekaj do sedaj, ampka se je splačalo. Nikoli nisem dvomila v to.

To je najin “zajček” z velikimi ušeski in belo dlako, navihan pa tako, da ga ne moreva dohajati. Najprej mu sedaj spomladi ne uide učenje v mali šoli, sicer pa že sedaj uživa v novih nalogah, vse mu je igra. Na razstavi zaenkrat še ni bil, pa tudi to se bo mogoče uresničilo. Takrat pa se zopet slišimo.