Saj veste, tisti majhen, bel kuža, ki sem pred pol leta pisal o svojih majhnih dogodivščinah. Ampak, da ne bo pomote. Nisem več majhen. Bel sem še, majhen pa že dolgo ne več. Dogodivščin je še vedno veliko, morda so le malce bolj drugačne. Zrele. Seveda so. Nikar se ne smejte. Jaz sem velik kuža, hodim v šolo in imam veliko dela. Učim se skupaj z mojimi pasjimi prijatelji in pri tem neznansko uživam.

Kadar ne nagajam mojim doma, se občasno pojavim tudi na kakšni razstavi, kjer je toliko lepih kužk… takšnih in drugačnih, z lepo, svetlečo dlako, natupiranim kožuščkom in tako toplim, božajočim pogledom… uf!

V Mariboru sem se dobro odrezal. Imam naziv. Pa ne kakršen koli. Tukaj piše: Slovenski mladinski prvak v lepoti. Na to sem zelo ponosen.

Ampak kljub temu se ne morem odreči pasjim radostim, ki me čakajo, ko se odpravim na izlet v gozd. Odpadlo listje, ki tako lepo šumi pod mojimi tacami in mi celo hoče pobegniti, če mu pomaga piš vetra. No, da vam povem. To mu nikoli ne uspe. Pogrizem ga s kožo in kostmi.

Ob tem mi zelo prav pride kakšna debela veja in na koncu kakšen blaten potoček. Seveda potem nisem več bel, ampak rjavo črn. In sem si kar všeč. Ampak potem me strpajo v kad. No ja, tudi če ne bi. Nisem preveč zadovoljen.

Star sem 15 mesecev. In ko bom še malce starejši, bom napisal še kakšno svojo novo izkušnjo. Mogoče o kakšni lepi kužki….HM!