Živjo. Jaz sem. švicarski beli ovčar. Ja, tako se mi reče sedaj. Ampak ime mi je še vedno Dexter. No, zdaj vam je najbrž bolj jasno. In rad bi vam povedal, kaj sem počel v zadnjem času.

Nisem počival. Udeležil sem se kar štirih lepotnih razstav, jaz tam namreč zelo uživam. Tudi tokrat je bilo toliko mojih znancev in prijateljev in veste, med nami kužki ni prav nobene nevoščljivosti. Vsi smo lepi. Vsi, od prvega do zadnjega. Pravzaprav sem hotel povedati, da sem dobil same odlične ocene in sem bil ponosen na to. Še bolj ponosna je bila moja lastnica, jaz sem, priznam, bolj čakal, da me spusti do mojega prijatelja, ki je stal malo naprej in veselo mahal z repom, čeprav sem slutil, da iz te moke ne bo kruha. Nazaj namreč ne bi več prišel ravno bel…

Tudi v šolo še hodim. Zdi se mi sicer, da sem bolj pameten od vseh, ampak mi ljudje dopovedujejo, da sem zmožen več. Naredil sem izpit B. Priden sem bil, za nagrado sem dobil večji kos mesa, kar sicer ni dobro za mojo dlako, vsekakor pa je dobro za moj želodček. (mljask!) Z mano pa imajo v šoli še kar nekakšne načrte, zelo me veseli tudi agility, upam, da bom lahko skakal tudi preko ovir in se lovil po tunelih. Super je! Posebno, ker me na koncu vedno čaka nagrada…

Doma se veliko sprehajam, včasih sicer ne vem, ali moja lastnica sprehaja mene ali jaz mojo lastnico, ona je na koncu vedno do konca utrujena, jaz pa… nisem ravno utrujen. Kondicije imam ogromno, rad tečem ob kolesu, ampak da ne bo pomote. To ni dovolj. Najbolj vesel sem kakšnega kužka, ki bi se rad igral z mano. In jaz bi se igral, igral, igral…

Če nisem dovolj utrujen, ko pridem s sprehoda, doma počnem neumnosti. Ampak povejte mi, kateri kužki tega ne počnejo. Ves čas jim dopovedujem, da nisem samo jaz tak, pa ni nobenega rezultata. Jemljejo mi copate, nogavice, ne smem vleči ljudi za rokav, ne smem pregrizniti žoge… Kako čudni so ti ljudje!

Ampak zdaj imam nekaj. Rokavice. Tiste delovne. Tiste so neuničljive. In zelo so mi všeč. Seveda, dokler jih ne bo kdo opazil… Sporočim naslednjič!