Dragi prijatelji,

Danes mineva eno leto od trenutka, ko naju je zapustil zvesti spremljevalec, kuža Sinbad. Besede težko opišejo praznino, ki jo je pustila njegova odsotnost. Morda se zdi, da je zdaj lažje, saj ga fizično ni več tu, a v resnici se zavedava, da je lažje le za tiste, ki niso poznali toplote njegove prisotnosti.

Sinbad ni bil le pes. Bil je družinski član, najin zvesti prijatelj in najina potujoča duša. Z njim sva delila neskončne trenutke radosti in veselja, pa tudi trenutke žalosti in bolečine. Spomniva se ga, ko naju je vodil skozi različne lokacije, od slikovitih hribov do oddaljenih držav. Nikoli se ni pritoževal, vedno je bil pripravljen slediti, ne glede na to, kam je peljala pot.

Najbolj neverjetna stvar pri Sinbadu je bila njegova nesebična predanost. Šel je tja, kamor morda ni želel iti, samo zato, ker je vedel, da sva tam midva. Bolečina, ki jo čutiva ob njegovi izgubi, se meša z hvaležnostjo. Hvaležna sva za vsak trenutek, ki smo ga preživeli skupaj, za vsak neizmeren občutek ljubezni, ki ga je podaril, in za vsako brezbesedno razumevanje, ki smo ga delili.

Upava, da te zdaj ne boli več, dragi Sinbad. Upava, da si našel svoj mir in srečo, kjer koli že si. Nikoli te ne bova pozabila. Tvoje tačke so pustile veċne sledi v najinih srcih.

Hvala ti, Sinbad, za vse. Hvala ti, ker si naju učil brezpogojne ljubezni, zvestobe in poguma. Tvoj duh bo vedno živel naprej, saj si pustil neizbrisno sled v najinih življenjih.

Počivaj v miru, dragi prijatelj! Vedno te bova nosila v svojih srcih.

S spoštovanjem in ljubeznijo,

Darja in Sebastian