Bil je tako lepa, mala štručka. Bela kot sneg, s temnimi očkami, igriv, nagajiv, komaj sva ga dohajala. Lep kuža je bil. S prijetnim, nežnim karakterjem. In tako težko mi je reči, da »je bil«. Še vedno je moj. Tisti Dex, ki mi je tolikokrat pričaral nasmeh na ustnice, ko je uganjal norčije, ob njem sem pozabila na siv vsakdan, na kruto realnost, na vse skrbi, ki so me preganjale. Bil je najin prijatelj. Moj in sinov.
Ko imaš živo bitje 10 let in ko veš, da se bliža tisti dan, ki sem ga zdaj že drugič doživela, dan, ko se moraš od njega posloviti, je bolečina neopisljiva. Ni ga trenutka, da ne bi še vedno mislila nanj. Pa je le pes, bi rekel kdo. Ampak za naju je bil pes z veliko začetnico. Pes, s katerim sem doživela toliko lepih, nepozabnih trenutkov. Tolaži me misel, da je tudi on imel lepo življenje. In želela sem, da ga ne boli, da ne trpi več. A njegove oči so mi govorile drugače. Trpel je. Bolelo ga je. Kljub zdravilom, kljub negi, kljub borbi za njegovo življenje.
Prekmalu je opešal. Nisem ga mogla obvarovati, ni mi znal povedati, da se ne počuti dobro, ni znal pokazati, kje ga boli. Pokazal pa mi je z očmi. Prej tako iskrive, zdaj motne in žalostne. Pa vendar je na trenutke še zbral moč in bil kot včasih. Za par trenutkov, za trenutke upanja.
Ni ga več. Nikoli ga ne bova pozabila. Hudo nama je. Njegov koš je prazen, hladen smrček ne bo več prosil priboljškov, njegov lajež bo odmeval le še v moji duši.
Ampak bil je najin prijatelj. Največji. Najboljši. In takih prijateljev nikoli ne pozabiš.
Darja in Sebastian